Prve knjige so frančiškani s seboj prinesli že 1492, bolj sistematično pa so se začeli z zbiranjem knjig ukvarjati po letu 1627. Knjižnica hrani okoli deset tisoč zvezkov. Njen muzejski del, ki se končuje z letom 1799, je urejen po katalogu iz leta 1760. Knjižnico je strokovno uredil prof. Jaro Dolar, upokojeni ravnatelj NUK-a. Kulturno-zgodovinsko najdragocenejši del fonda predstavljajo inkunabule – prvotiski (knjige, tiskane v prvih 50 letih po iznajdbi tiska, od 1445 do velike noči 1501). Knjižnica hrani Dalmatinov prevod Pentatevha – Peteroknižja (pet Mojzesovih knjig) iz leta 1578. Ta je bil nekakšen poizkus za prevod celotne Biblije, ki jo je Jurij Dalmatin izdal leta 1584 v Wittenbergu. Posebnost Biblije, ki jo hrani tukajšnja knjižnica je, da ima tudi Dalmatinov predgovor, ki so ga morali v času reformacije v večini primerov odstraniti, saj bi v nasprotnem primeru knjige ne smeli brati. Tu je shranjen tudi del zapuščine jezikoslovca frančiškana p. Stanislava Škrabca. Knjižnica ne vsebuje samo del z versko vsebino, marveč tudi knjige s področja domoznastva, zgodovine, medicine, alkimije, geografije, filozofije, prava…, področij, ki so zanimala v Kamniku živeče frančiškane. Knjige so razporejene v 14 področij.
DIARIUM PATRA ŽIGA ŠKERPINA V KNJIŽNICI FRANČIŠKANSKEGA SAMOSTANA V KAMNIKU
Historični seminar OD BLATNE CESTE V BURGUNDIJI DO KRALJEVEGA STANOVANJA V VERSAILLESU: PATER ŽIGA ŠKERPIN V FRANCIJI LETA 1740.
Ljubljana, 18. oktober 2023
Leta 1740 se je pater Žiga Škerpin (1689‒1755) kot predstavnik kranjsko-hrvaške province udeležil generalnega kapitlja frančiškanskega reda v Kastilji.
Potovanje iz Ljubljane v Valladolid in nazaj, ki je trajalo od 24. januarja do 10. septembra, je med drugim izkoristil za obisk Francije. Njegov rokopisni potopis Diarium, ki se je ohranil v frančiškanskem samostanu v Kamniku, razkriva, kakšno podobo si je ustvaril o tej evropski velesili, tradicionalni nasprotnici habsburške hiše, samo nekaj mesecev pred izbruhom avstrijske nasledstvene vojne
Popotnik se je stalno pritoževal nad premalo spoštljivim odnosom Francozov do duhovščine, splošno negostoljubnostjo ter visokimi cenami prevoza, prehrane in prenočišč. Na drugi strani sta ga prevzeli gostota in urejenost cerkvenih, državnih in mestnih ustanov, zlasti samostanov, univerz in bolnišnic. Najbolj se je navdušil nad novejšimi dosežki francoskega gradbeništva, urbanizma in arhitekture, predvsem nad cestami, mostovi, vrtovi, vodnimi črpalkami, fontanami in kanali. Impresionirali so ga tudi konjeniški spomeniki in slavoloki Ludvika XIV. Na poti ni manjkalo razburljivih dogodivščin, med katerimi so bili jezikovni nesporazumi, nočna vožnja z ladjo, polno razposajenih vojakov in njihovih spremljevalk, tekmovanje med francosko in špansko kuhinjo ter fizični napad poštnega hlapca, nezadovoljnega z napitnino.
Predaval je docent dr. LUKA VIDMAR, višji znanstveni sodelavec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU. Ukvarja se s književnostjo, likovno umetnostjo in kulturo zgodnjega novega veka na Slovenskem, med drugim s cenzuro, knjižnicami in akademijami. Objavil je monografiji Ljubljana kot novi Rim: Akademija operozov in baročna Italija (2013) in A Slavic Republic of Letters: The Correspondence between Jernej Kopitar and Baron Žiga Zois (2016). Za uredništvo monografije Križanke (2018) je prejel Priznanje Izidorja Cankarja. Od oktobra vodi raziskovalni projekt »Začetki slovenske posvetne dramatike in gledališča (1670‒1848)«.
Posnetek predavanja DR. Luka Vidmarja si lahko ogledate na spodnji povezavi