Veliko planino preseli v samostanske jaslice.
Pripoveduje glavni avtor zamisli in postavitve jaslic, g. Tone Špenko.
POVEZAVA DO ČLANKA
DRUŽINSKA KATEHEZA KAMNIK (DKK) je na sveti večer v sredo, 24. decembra 2025, pripravila po sklepu božične devetdnevnice lep program božičnice po navdihu svetega leta in božiča ter nato sodelovala pri sv. maši svetega večera.
Foto: prof. dr. Marko Vrabec
Na božič zvečer je pri sveti maši ob 18.30 pel mešani pevski zbor Cantemus, ki je po sv. maši imel koncert Božič po svetu in navdušil polno cerkev ljudi dobre volje, ki so za zadnjo pesem Sveta noč, blažena noč vstali in peli skupaj z zborom. Veličastno in sporočilno!
Foto: p. Ciril
JASLICE 2025
Kamnik, frančiškanska cerkev sv. Jakoba
Jaslice, so vedno bolj ali manj pravljična dežela, ki jih posebno tisti iz evropskih alpskih dežel, postavljamo v svoje okolje in se ne omejimo na družino samo, čeprav se včasih zdi, da tako izgubimo tisto najpomembnejše Rojstvo oziroma Učlovečenje Boga samega. Naša predstava o Bogu pa je problem! Je Bog pravičen sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje, ali je preprosto oče z veliko ali malo črko? Sam sem imel verjetno neverjetno srečo, da sem imel očeta, za katerega ne vem, ali naj ga pišem z veliko ali z malo. Očeta, ki je z menoj delal jaslice in študiral kako narediti »gatr«, ki sem ga videl pri frančiškanih v Ljubljani in me je budil ob petih, da sva še pred šihtom odzvonila tri štiklce mrliču v vasi vse dni do pogreba, me je peljal na planino in znal pastirja vprašati, kje bi lahko prespala na tak način, da je ta odgovoril: »Če se bosta pa mav stisnva, pa uhka tud pr’men prespeta, t’gorn pograd je frej.« Nisem prav veliko spal, verjetno zaradi vznemirjenja, le to vem, da sta onadva še dolgo v noč sedela pr’ šporget – oče je znal zelo dobro poslušat, na drugi strani pwatnakov, pa se je vsake toliko časa oglasil zvonec z zamolklim tonom ta’ zvončaste – krave vodnice. Še par podobnih trenutkov je bilo in ko sem na katehetskem tečaju poslušal kardinala Rodeta (ki takrat še ni bil škof in kardinal), ki je povedal da v nebesih ne bo dosti drugače kot na zemlji, me je prešinilo, da so nebesa raj – včasih na Zemlji že sedaj, če jih le znaš videti.
Velika planina je v lepem vremenu tak raj, vam bodo zatrdili mnogi turisti, ki čez toplejši del leta v procesijah romajo čez planino in ko sva z otrokoma hodili podobno, mi je bilo vedno nekoliko žal, da smo morali še pred večerom zapustiti planino in se vrniti domov. Odločil sem se, da tudi sam skušam priti do ene od koč, ki so jih podjetja takrat razprodajala in to rajsko razpoloženje podaljševati.
Čeprav se zdi, da sem ustvaril pravljično podobo jasličarske Velike planine, nekaj fotografij priča o tem, da to le ni pravljična podoba, ampak sem in tja čisto zaresna stvar – dogodek, ki ga je treba videti, pa naj gre za rdeče nebo, osvetljeno od polarnega sija za kapelico 13. novembra letos!, ali repatice na nebu (šest v zadnjih 30 letih vidnih s prostimi očmi tudi za zvezdogledno neizkušene).
Vse je odvisno od pogleda.
Z očetom pod vrhom Kaptana na vrhu Bosove grape, ko sem že plezal. Tak pogled na Grintovec in mogočno, hudo pokončno Koglovo steno, s težko smerjo »Marije pomočnice«, je mogoč samo s tega mesta. Ironija pa je, da so koče marca leta 1945? požgali verni ljudje »vojaki«, turistične pa je v istem stilu oblikoval arhitekt z nasprotne strani. Tudi smer ima podobno zgodbo in so jo hoteli preimenovati v »Akademsko smer«, pa se je spet oglasil alpinist z druge strani… in je obveljalo prvotno ime smer »Marije pomočnice«.
Vse so samo zgodbe.
Tudi pastir na dimniku ni izmišljena zgodba. »Nekdo« je dejansko stal na dimniku in poziral! Vprašanje je le, ali iz objestnosti, ali iz občutka, da zmore marsikaj preplezati v steni, kot tudi v življenju?
Rojstvo v Preskarici, (danes muzej) v edini ohranjeni okrogli bajti, kakršne so bile vse do leta 1930, z odprtim ognjiščem, brez stropa in dimnika. Je najboljši približek domovanja kmetov v Kristusovem času pred 2000 leti.
Velika Planina ni bila nikoli ovčja planina, pa vendar obstaja posnetek pastirja Čurge s tropom ovac. V ozadju so turistične koče na Jamah, arhitekta in alpinista Vlasta Kopača, ki je naredil iz planine to, kar danes je, » biser med alpskimi planinami – raj!«.
Žage danes na planini ni, so jo pa menda imeli v šestdesetih letih, ko so gradili turistične koče v Tihi dolini – »žago samico«.
Kje je tukaj rojstvo Boga? Jezus je čisto navaden dojenček – človek, bi verjetno rekel takrat kardinal Rode. Bog je v »Ljubezni« ki sije iz družinice, Bog je v občutku, ki se ga ne da opisati. Je Bog ljubezen sama? Tista Pavlova iz pisma Korinčanom, lepa, ampak hudo pokonci, ko bi jo rad živel, preplezal…
Verjetno bi imeli raje podatke o tem kaj so »gliste, pwatnjaki« in podobno, pa studenec Curla, ki teče slabše od mojega koritka, pa kaj pomenijo kamele in kamelarji, ki jih na planini še ni, pa morda bodo kmalu, če se bodo klimatske spremembe še nadaljevale, ali pa nas bodo »kamelarji« z vzhoda zamenjali s svojim prihodom, kot smo nekoč tudi mi tiste, ki so živeli tu prej… Če jaslice že delam, naj pustijo tudi nekaj prostora za razmišljanje, čeprav je veliko preveč osebne note, ampak jaslice so mi prinesle tudi ženo, ki je kot planina, ki jo imam rad –
Tone Špenko, 24. december 2025
ADVENTNO-BOŽIČNI KONCERT v četrtek, 18. decembra 2025, ob 19.30 v dvorani našega samostana. Nastopili so študentje Glasbene šole Kamnik ob vodstvu prof. Neže Gruden in sodelovanju profesorjev.
V petek, 12. decembra 2025, so bratje kapucini iz Štepanje vasi izbrali Kamnik za svoje adventno romanje. V župnijski cerkvi so darovali sv. mašo, k nam pa so hoteli priti po drugi uri popoldne. Seveda smo jih prepričali, da so bili pri nas ob 12.30, ko smo sedli za praznično mizo, saj je obisk bratov vedno praznik. Gospe Pavla in Marija sta poskrbeli, da je bilo ne le svečano, ampak tudi dobro, kaj dobro – odlično, okusno in prijetno. Ker sva v Kamniku le dva frančiškana, njih pa je bilo šest, mi je p. Franci že pred kosilom namignil, da prepričamo vsaj enega, da ostane v Kamniku. Seveda nam to ni uspelo, saj jih je ‘varoval’ celo njihov provincial, br. Primož Kovač. Hvala, bratje: Matej, Luka, Klemen, Primož, Dominik in Jaroslav! Po tem razporedu – z leve na desno – so na fotografiji.
