800 LET FRANČIŠKOVE HVALNICE STVARSTVA – SONČNE PESMI
Kamnik, nedelja, 5. oktobra 2025
Prva nedelja v mesecu oktobru je poleg tega, da je to rožnovenska nedelja, pri Frančiškovih bratih in sestrah tudi Frančiškova nedelja, saj je 4. oktobra praznik sv. Frančiška Asiškega. Njegov Transitus – prehod iz zemeljskega življenja v večnost – obhajamo v večeru 3. oktobra, ko je v bližini cerkvice sv. Marije Angelske v Porciunkuli leta 1226 Frančišek še zadnjič blagoslovil brate, sestre in mesto Assisi. Prihodnje leto bo torej 800 let od njegove smrti in v Italiji pripravljajo zakonodajo, da bo 4. oktober ponovno državni praznik.
Letos pa praznujemo 800 let Frančiškove Hvalnice stvarstva, Sončne pesmi, v kateri sveti oče Frančišek nagovarja vse stvarstvo kot brat in sestra. S sestro pozdravlja celo smrt!
Ta jubilej so Frančiškovi bratje in sestre po vsem svetu proslavili na mnogo različnih načinov spomina in slavljenja. Pri frančiškanih v Kamniku je daroval slovesno sveto mašo predsednik Slovenske škofovske konference, novomeški škof, msgr. dr. Andrej Saje, v nedeljo, 5. oktobra 2025, ob 10.30 dopoldne. Slovesnost so povzdignili tudi ministranti, blizu 40 jih imajo, in glasbeniki ter pevci na koru in seveda občestvo v cerkvi.
V pridigi je gospod škof Andrej povedal:
»Frančišek je Hvalnico stvarstva zapel skoraj slep in bolan, pa vendar poln veselja in hvaležnosti. V Hvalnici stvarstva Frančišek povzdiguje sonce, luno, veter, vodo, ogenj, zemljo, celo smrt – vse prepoznava kot brate in sestre. Ne gre le pesniški ali umetniški način izražanja, temveč tudi za globoko duhovno vizijo, zrenje. Vse je povezano, vse ima svoj smisel in je dar Boga Stvarnika.
Tudi papež Frančišek (2013–2025) je v svoji drugi okrožnici Laudato si’, pri kateri je naslov vzel prav iz Frančiškove hvalnice, poudaril, da smo vsi povezani: človek, narava, družba in Bog. Področje ekologije, kot jo razumemo danes, ne zadeva samo ozkih strokovnih vprašanj, povezanih z okoljem, temveč je duhovna naloga vsakega kristjana: varovati dom, v katerem živimo, graditi in spoštovati odnose, biti hvaležen za vsak dar življenja in celo za sestro smrt, kot jo Frančišek opiše v omenjeni hvalnici.
V svetu, ki je pogosto zaznamovan z brezbrižnostjo in uničevanjem, nas hvalnica uči drugačnega pogleda: vse je dar, vse je priložnost za hvalo. Kdor zna reči »hvaljen, moj Gospod«, vstopa v logiko sprave in miru. To je pogled, ki ga danes tako potrebujemo – za odnose v družini, za naš narod in za ves svet.
Hvaležnost za življenje in za vse, kar zastonjsko prejemamo od Boga, je ključ do zadovoljstva in sprejemanja vsega, kar nam je v življenju dano, mi je pred kratkim rekla neka zdravnica. Brez hvaležnosti se tudi ni mogoče čuditi lepotam narave niti ne resnično verovati, ker manjkajo ključni elementi zavedanja darov, obdarovanosti in Darovalca.
Ko je Frančišek začel svojo duhovno pot, je zaslišal klic: »Frančišek, popravi mojo Cerkev!« Sprva je mislil obnavljati podrte cerkvice, a je kmalu spoznal, da ga Gospod kliče k obnovi žive Cerkve – občestva ljudi.
Ta klic velja tudi za nas danes. Cerkev danes ne potrebuje obnovljenih zidov, ampak predvsem obnovljena srca osebno verujočih. Potrebujemo ljudi, ki znajo graditi mostove, kar poudarja papež Leon XIV., ki širijo mir in odpuščanje, ki si ne zatiskajo oči pred revnimi in obrobnimi. Potrebujemo ljudi, ki namesto prezgodnje asistirane smrti bližnjemu v bolezni in onemoglosti ponujajo sočutje, podporo in pomoč.«
Po končani pridigi in izpovedi Vere, so šli g. škof in somaševalca, rektor cerkve pater Ciril A. Božič in jezuit p. Stanko Rozman, skupaj z ministranti v ladjo cerkve, kjer so skupaj z občestvom zmolili celotno Sončno pesem, ki je potem odmevala med sveto mašo na različne glasbene načine, navdahnjene ob in s svetim Frančiškom: O, moj Bog, dopusti mi, da bom tvoj glasnik miru; V raju blaženem kraljuješ; Res je prijetno, kadar v srcu čutim; O, moj Bog, bodi zahvaljen.
Za orglami je bila gospa Andreja Pogačar Špenko, flavta: Tea Bela Kočar Špenko; trobila: Miha Škrlep; pevci sv. maše 8.30 in 10.30 – povabljeni v združeni zbor in seveda tudi ljudsko petje, saj so bila vsa besedila pesmi na ekranu.
V samostanski obednici sta se p. Cirilu, p. Franciju, p. Stanku Rozmanu in g. škofu po končanih svetih mašah v župnijski cerkvi v Kamniku in v Tunjicah pridružila novi kamniški župnik g. Matej Nastran in duhovni pomočnik, nekdanji »triglavski župnik«, g. France Urbanija, ki je praznoval svoj god ter seveda tudi naši samostanski sodelavki, gospa Pavla Markuš in laiška misijonarka gospa Marija Anžič. Tako je tudi drugi del praznovanja odmeval v razpoloženju pesmi Res je prijetno…
Tekst: p. Ciril A. Božič OFM
Foto: prof. dr. Marko Vrabec
